Večkrat se mi zgodi, da v trgovini zavrnem plastično vrečko, si nakupljeno nerodno naložim v naročje in upam, da se vame nihče ne zaleti na poti do doma. Prodajalke in prodajalci praviloma čudno, če ne celo grdo gledajo in mi hočejo na vso silo podtakniti tisto plastično vrečko ali dve. Včasih celo za dva manjša izdelka. Plastične vrečke delijo skoraj tako, kot bi se jih radi znebili.
V slovenskem prostoru smo kot običajno daleč za kačami, še dodatno pa se danes ustvarja prepad med internetnimi generacijami in ostalimi. Danes ni možno več reči, da v Slovenijo informacije pač pridejo kasneje. Sam, kot uporabnik interneta predvsem v informativne in učne namene, lahko rečem, da nihče, ki ima danes vsaj modem, ni več prikrajšan za aktualnost kakršnekoli svetovne informacije. O ekologiji se na internetu resno razpravlja že več let, preden je Al Gore posnel svoj film.
Upam, da komu ne delam prevelike krivice; predvidevam pa, da tako delavci za blagajnami in njihovi šefi, internet ne poznajo dlje od e-pošte in ozkega spektra spletnih strani, ki se s takšnimi vprašanji ne ubadajo. Če internet sploh uporabljajo, seveda. Njihove reakcije popolnoma razumem.

Vrečke večinoma zavračam že odkar sem se po dokumentarcu Neprijetna resnica podrobneje poučil o tematiki. Al Gore je v svojem filmu opisal samo probleme, ki so v vrhu ledene gore, problemov je seveda neprimerno več. Eden od teh so odpadki, oz. problem kombinacije vložek energije / trajanje uporabnosti / razgradljivost v okolju / posledice.
Številne države že prepovedujejo plastične vrečke (kar nekaj afriških in azijskih), nekatere te pametno obdavčujejo (Irska). Pri tem pa se je pojavil problem zamenjave. Ljudje, vključno z mano, pač nismo tako disciplinirani, da bi s seboj vedno nosili platneno vrečo. Jaz si stvari naložim v naročje, sicer pa je nevaren trend po svetu vračanje papirnatih vrečk, ki so energijsko neprimerno bolj potratne in v fazi proizvodnje zelo onesnažujejo okolje.

Washington Post je objavil odlično primerjavo energijske potratnosti izdelave plastičnih in papirnatih vrečk.

Pri tem človek ne more mimo tega, da se ne bi ozrl po svoji sobi ali pisarni in ugotovil, da z uporabo papirja nismo niti malo varčni. Pomislimo samo na vsakodnevni časopis, ki je sicer res tiskan na recikliran papir, vendar pa je vsak recikliran papir, ki je cenejši od nerecikliranega, energijsko veliko bolj potraten in je njegova izdelava ekološka katastrofa že sama po sebi. Kogar zanima, ta naj si sam preračuna, koliko tega papirja je potrebnega za enodnevno naklado večjega dnevnega časopisa z 88.000 izvodi in štirideset stranmi. Zdaj pa si predstavljajmo enodnevno naklado za cel svet.

Mimogrede, o samih odpadkih je vredno opozoriti še na eno strahotno dejstvo:



Tako je, tisti dve sivi površini sta ogromna otoka odpadkov, večja od ZDA, ki plavata v Pacifiškem oceanu. To ni kakšna šala, pač pa strahotna resnica. Več o tem Independent.

Nepozabna nostalgija.

Randy Pausch je izjemen profesor Univerze Carnegie Mellon. Pred kratkim je v sklopu predavanj, imenovanih “Zadnje javno predavanje” (Govorci morajo pripraviti predavanje, ki ustreza navodilu “kakšno bi bilo vaše predavanje, če bi bilo zadnje v vašem življenju”), imel svoj zadnji nastop. Le da za razliko od običajnih govorcev, profesor Pausch dejansko umira zaradi terminalne oblike raka.

Rezultat je nepozabno, uro in pol trajajoče predavanje, ki te uklene na stol in ne pusti ravnodušnega.

P.S.: Tisti, ki trenutno nimate časa za ogled predavanja si ga, res toplo priporočam, vzamite.

To je … tvoja usoda!

Na sporedu nasilje in še nasilje … in seks. Kulturno!

… so prekrili veje dreves na bližnjem griču. Fotografija ni najboljša, niti ni veja najbolj poseljena, je pa edina, ki sem jo ujel brzeč mimo.
Poskusil bom narediti še kakšen boljši posnetek, do takrat pa:

Tako, kot se je moj zadnji dan v Ugandi oktobra nehal z akcijo v slogu Indiane Jonesa, moj zadnji dan v Sloveniji pred ponovnim odhodom tja ni hotel izostajati.
Vse se je pravzaprav začelo v četrtek z nečim, kar je bilo podobno navadnemu mozolju na stegnu. V petek je bil to že malo večji, boleč mozolj – nič nenavadnega. Do ponedeljka pa je stvar prerasla v skelečo/pekočo, ogabno izgledajočo, ogromno gnojno bulo. En dan pred odhodom z letalom!!!
Zjutraj sem nemudoma odšel do zdravnice, ki mi je hladnokrvno oznanila, da jaz v Ugando ne grem, pač pa v Klinični center na operacijo.

?!?

“Ne, gospa doktor, to ne bo šlo. Jaz v Ugando moram iti!”
“No go.”
” !!! ”
” ??? ”
” … ”
” … ”

Nakar mi napiše napotnico za infekcijsko kirurgijo (kar si, da bom hitreje našel, na roko napišem kot “kirurška infekcija”) in mi reče, naj se posvetujem z specialistom, a to je pač njeno mnenje. Da pa mi napiše zdravniško potrdilo, s čimer lahko prestavim letalo. Na poti v Klinični center kličem letalsko agencijo, kjer mi povejo, da let ni zavarovan in se s potrdilom lahko zgolj slikam.

” !!! ”
” ??? ”
” … ”
” … ”

V Kliničnem centru je bil stric bolj razumevajoč, a dvomljiv.

“Mi vas pravzaprav ne smemo pustiti, pa tudi ne vem ali se bo časovno izšlo.”
” !!! ”
” ??? ”
” … ”
” … ”
(Bom nehal utrujat s temi navedki. :)

Namreč, bulo mi morajo izrezati, rezultat je luknja v nogi premera dva centimetra in globoka centimeter in pol. Rane ne zašijejo ampak ostane odprta, kar pomeni, da se lahko infecira, kar v nižjih higienskih ramerah tukaj ni izključeno. Poleg tega me morajo operirati pod splošno narkozo, kar pomeni, da bom 24 ur nekoliko zadrogiran. Čez slabih 21 ur pa že letim.
Eh.
Sprijaznjen z usodo kličem Miho v Ugando in napovem, da me mogoče zaradi nastalega problema ne bo. Nato me spravijo v operacijsko sobo, poležejo in potem …

… iztegnem roko na kateri ne piše “kirurška infekcija” ampak “kirurška inšpekcija” …
Mučna tišina.

“Kirurška inšpekcija? Zakaj pa imate to napisano na roki?” me strogo vpraša anestezist.
Jaz pa, že tako presran hitim, da je to pač tipkarska napaka in da sem si to napisal zato, da bom hitreje našel oddelek brez gledanja na napotnico. Že se mi vrti v glavi film, kako mi stric da manjšo dozo anestezije, ko bi zadrogiran, a ne popolnoma v spanju čutil vsak rez skalpela …

… Zbudim se v sobi na postelji, noga me ne boli več. Vrti se mi, slika se premika z zamikom, nesposoben sem, da bi se premaknil.
Po tridesetih minutah pa, začuda, sem se počutil kot nov in sklenil, da doktorji pretiravajo in da jaz grem, pa naj se svet postavi na glavo.

Ob 18h sem bil, zahvaljujoč Blažu, doma, nato začel pripravljati prtljago, se zmenil za dva kratka sestanka in kot bi trenil je bila ura 10 zjutraj naslednjega dne, ko sem zaprl torbo in me je oče zapeljal do letališča, kjer sem skočil na letalo in odletel.

Ha ha.