Večkrat se mi zgodi, da v trgovini zavrnem plastično vrečko, si nakupljeno nerodno naložim v naročje in upam, da se vame nihče ne zaleti na poti do doma. Prodajalke in prodajalci praviloma čudno, če ne celo grdo gledajo in mi hočejo na vso silo podtakniti tisto plastično vrečko ali dve. Včasih celo za dva manjša izdelka. Plastične vrečke delijo skoraj tako, kot bi se jih radi znebili.
V slovenskem prostoru smo kot običajno daleč za kačami, še dodatno pa se danes ustvarja prepad med internetnimi generacijami in ostalimi. Danes ni možno več reči, da v Slovenijo informacije pač pridejo kasneje. Sam, kot uporabnik interneta predvsem v informativne in učne namene, lahko rečem, da nihče, ki ima danes vsaj modem, ni več prikrajšan za aktualnost kakršnekoli svetovne informacije. O ekologiji se na internetu resno razpravlja že več let, preden je Al Gore posnel svoj film.
Upam, da komu ne delam prevelike krivice; predvidevam pa, da tako delavci za blagajnami in njihovi šefi, internet ne poznajo dlje od e-pošte in ozkega spektra spletnih strani, ki se s takšnimi vprašanji ne ubadajo. Če internet sploh uporabljajo, seveda. Njihove reakcije popolnoma razumem.

Vrečke večinoma zavračam že odkar sem se po dokumentarcu Neprijetna resnica podrobneje poučil o tematiki. Al Gore je v svojem filmu opisal samo probleme, ki so v vrhu ledene gore, problemov je seveda neprimerno več. Eden od teh so odpadki, oz. problem kombinacije vložek energije / trajanje uporabnosti / razgradljivost v okolju / posledice.
Številne države že prepovedujejo plastične vrečke (kar nekaj afriških in azijskih), nekatere te pametno obdavčujejo (Irska). Pri tem pa se je pojavil problem zamenjave. Ljudje, vključno z mano, pač nismo tako disciplinirani, da bi s seboj vedno nosili platneno vrečo. Jaz si stvari naložim v naročje, sicer pa je nevaren trend po svetu vračanje papirnatih vrečk, ki so energijsko neprimerno bolj potratne in v fazi proizvodnje zelo onesnažujejo okolje.

Washington Post je objavil odlično primerjavo energijske potratnosti izdelave plastičnih in papirnatih vrečk.

Pri tem človek ne more mimo tega, da se ne bi ozrl po svoji sobi ali pisarni in ugotovil, da z uporabo papirja nismo niti malo varčni. Pomislimo samo na vsakodnevni časopis, ki je sicer res tiskan na recikliran papir, vendar pa je vsak recikliran papir, ki je cenejši od nerecikliranega, energijsko veliko bolj potraten in je njegova izdelava ekološka katastrofa že sama po sebi. Kogar zanima, ta naj si sam preračuna, koliko tega papirja je potrebnega za enodnevno naklado večjega dnevnega časopisa z 88.000 izvodi in štirideset stranmi. Zdaj pa si predstavljajmo enodnevno naklado za cel svet.

Mimogrede, o samih odpadkih je vredno opozoriti še na eno strahotno dejstvo:



Tako je, tisti dve sivi površini sta ogromna otoka odpadkov, večja od ZDA, ki plavata v Pacifiškem oceanu. To ni kakšna šala, pač pa strahotna resnica. Več o tem Independent.

Že od druge svetovne vojne, se ob ameriških akcijah po svetu zbirajo takšni in drugačni dokazi spornega ravnanja. Ti nikoli ne dosežejo mainstream medijev in jih je običajno potrebno iskati na obskurnih anarhističnih straneh, ali pa zaupati raziskovanju nekaterih uglednih kritikov ameriškega delovanja z Chomskijem na čelu.Zadnje čase se zdi, da se trdi dokazi vendarle pojavljajo tudi v medijih in so dostopni širši javnosti. Sam kot enega takih dokazov jemljem tudi zadnji škandal, povezan s slovensko diplomacijo. Vsak v dokumentu, ki je prišel v javnost, najde svoje zanimive in najpomembnejše točke. Zame je to tisti del, ki govori o pretentanju Rusije, kjer ZDA predlagajo taktiko razglasitve samostojnosti Kosova v nedeljo, s čimer bi Rusom onemogočili takojšen sklic seje Varnostnega sveta Združenih narodov, in bi samostojnost že potrdilo dovolj držav. Saj vem, takoj me bo kdo označil za naivnega … Pa vendar dokument dokazuje zahrbtno, zlonamerno ravnanje ZDA, o čemer se običajno bolj kot ne špekulira, špekulacija pa pač nima nobene teže. Za svoje lastne interese so pripravljeni žrtvovati tako dobre odnose s pomembnimi mednarodnimi sogovorniki, še huje pa je, da se odkrito ne zmenijo za mehanizme, ki so se uveljavili znotraj Združenih narodov. Da spomnim - te mehanizme - pravzaprav Združene narode so države ustanovile zato, da se ne bi ponovile tragedije, kot je bila druga svetovna vojna.ZDA se je ZN izneverila že velikokrat, zadnjo epizodo bolj ali manj vsi smatrajo kot minorni incident. Ni pa minoren incident ameriška invazija in okupacija Iraka. Takrat, da bi ZDA dobile podporo ZN, je Colin Powel tej predložil lažne dokaze o obstoju orožja za množično uničevanje. Tudi takrat je bila v zgodbo vpletena Slovenija in z nespametnimi potezami zunanjega ministra podpisala podporno Vilensko izjavo, s katero smo postali podporniki ilegalne okupacije in sokrivci za smrti skoraj sto tisoč Iračanov. Danes so te laži popisane.Omenjeni zunanji minister pa še vedno rokuje z rusko ruleto. 

Vodilna grafična oblikovalka Paula Scher s Pentagrama je za Condé Nast Traveler oblikovala grafično podobo Slovenije. Za razliko od sporne podobe agencije Nuit, je Scherova v projektu takorekoč “za zabavo” uspela rešiti vsaj dva problema več: vsakemu vsaj kanček geografsko pismenemu človeku je omogočila, da natančno ve, kje se Slovenija nahaja:

In že banalno očitno besedo “love” v imenu Slovenije izkoristila za bolj posrečeno in po mojem mnenju ustreznejšo označbo Slovenije: S’lovely.
Slovenijo čutimo (I feel Slovenia) zgolj tisti, ki jo poznamo. Tisti, ki je ne, jim to domnevno “čutenje” ne pove nič. S’lovely po drugi strani informira, in to dokaj iskreno. Majhna, zelena, z dobro hrano, prijaznimi ljudmi … prikupna je.

Več - Pentagram blog.

Randy Pausch je izjemen profesor Univerze Carnegie Mellon. Pred kratkim je v sklopu predavanj, imenovanih “Zadnje javno predavanje” (Govorci morajo pripraviti predavanje, ki ustreza navodilu “kakšno bi bilo vaše predavanje, če bi bilo zadnje v vašem življenju”), imel svoj zadnji nastop. Le da za razliko od običajnih govorcev, profesor Pausch dejansko umira zaradi terminalne oblike raka.

Rezultat je nepozabno, uro in pol trajajoče predavanje, ki te uklene na stol in ne pusti ravnodušnega.

P.S.: Tisti, ki trenutno nimate časa za ogled predavanja si ga, res toplo priporočam, vzamite.

Najprej sem videl prispevek na Vesti, v katerem govori dr. Jana Kolar.

Nekaj dni njen komentar, prav tako na Vesti:

Da se za znanstvenika ne spodobi poenostavljanje oz. pojavljanje v medijih je prepričanje, ki po mojem mnenju dela veliko škodo vsem ljudem. Niti ne mislim toliko znanstvenikom in znanosti, pač pa ljudem, ki se z znanostjo ne (še ne) ukvarjamo. Znanost je zelo zanimiva in mislim, da to mišljenje bolj ali manj delimo vsi. Razumemo pa znanosti ne. In ko poslušamo znanstvenike, ki javnosti sporočajo kaj počnejo in to naredijo skoraj tako, kot bi predavali študentom dotične veje raziskovanja, hitro dobimo občutek, da je ta “vreča znanja”, ki je potrebna za to, da razumemo zakaj je nekaj tako, kot je, prevelika. Breme grozeče vreče je prhudo in duši, zato se ji izognemo in raje ne vemo.
Kar ti znanstveniki včasih ne razumejo je, da “navaden človek” pač ne more imeti vsega znanja, ki ga imajo sami in da je kot učenje vsake stvari, potrebno začeti z majhnimi koraki. Shiranega človeka ne smeš nahraniti s pojedino, želodec se bo uprl. In poleg tega, da zdaj shiranec ni nič bolj nahranjen, v njem ustvariš še strah, kako bo, ko bo naslednjič zaužil hrano.

Strokovnjaki morajo biti strokovni, znanstveniki znanstveni, pravijo. Ampak kdo bo pa ljudem razložil? Kdo bo ljudem vrgel tisto prvo žogo, ki jih bo pritegnila k igri? Sam še danes ne poznam vseh pravil nogometa, žogo pa vseeno včasih rad brcnem. Če bi nekdo od mene pričakoval, da se bom najprej napiflal pravila, šele nato dobim žogo, bi se obrnil in šel početi kaj drugega. Na začetku mi je pač zanimivo zgolj “guncanje” žoge. Če se vname strast, se bom sam pozanimal za ostalo.

Posploševanje je prav to: podajanje prve žoge. Sledi zabava. Ko se nekje zabavamo, se vnamejo strasti.

Sam sem imel dolgo časa predstavo, da je statistika ena najbolj dolgočasnih stvari na svetu. Predvidevam da zato, ker sem bolj vizualen tip in mi številke v tabelah povzročijo vrtenje v glavi. Groza.
Ampak to je klasična statistika. Je že kdo videl predavanja Hansa Roslinga na konferenci TED?
Ko bom velik, bom statistik!

Al Gore res da ni znanstvenik, vendar nekdo mu je vendarle moral “prišepetavati” vse tiste podatke, ko je spravil skupaj Neprijetno resnico. Iz solate podatkov klimatologov, ki si jih v nobenem primeru nisem znal interpretirati in razumeti, mi po ogledu Neprijetne resnice ni zgolj nekoliko bolj jasno - celo strah me je! In noben skeptik me še ni prepričal, da je Gorov material nakladanje. O scenariju zalivskega toka sem bral že pred nekaj leti, ko ga je predstavila ena od ameriških agencij, spomin me tukaj zapušča, ampak mislim da CIA. Zanimivo, ja, če se koncentracija slane vode zaradi nenadnega vpada sladke vode na tistem območju zmanjša, se tok prekine. To lahko povzroči ledeno dobo. Prav. Zares pa sem mravljince dobil šele takrat, ko sem v filmu zagledal kako Evropa ob takšnem dogodku postane mrzlo modra. Prej, si tega nisem predstavljal. Da bi sam sklepal sem premalo podkovan.
Ko bom velik bom klimatolog.

In Richard Feynman. Ko sem prvič videl intervju The Pleasure Of Finding Things Out sem takoj, takoj! šel poizvedovati, kje bi ga lahko poslušal v živo. No, takoj sem tudi odkril, da sem zamudil čas. K sreči pa sem videl vsaj intervju in brez pretiravanja lahko povem, da je to najbolj inspirativen filmček, kar sem jih kdaj videl.
Ampak res, ko bom velik, bom fizik!

Vsaj prvi in tretji primer sta malodane dokaz, da je to modrovanje, kaj se spodobi in kaj ne, brezvezno. Vsaj dokler ne bo eden od teh, ki to “dostojnost” zagovarjajo, večji znanstvenik od Feynmana.
Moje skromno mnenje je, da je takšno prepričanje zgolj posledica nemoči ali celo nezainteresiranosti znanstvenikov, da bi se naučili učinkovitega komuniciranja svoje snovi ljudem, ki nimajo nobene znanstvene podlage (a so, hudiča, bodoči znanstveniki, podporniki, decisionmakerji). Učinkovito komuniciranje je redka veščina in predvsem JE veščina. Potrebno se je naučiti, prakticirati, izpiliti. Pri tem pa seveda izpasti totalen začetnik, kar razumem, za znanstvenika, ki naj bi bil avtoriteta, ni lahko.

Je pa (domnevni) spodrsljaj tipa “ker je v tej cerkvi veliko barv” mogoče ravno takšen pojav. Ali pa tudi ne. Dr. Kolarjeva pravi, da ji tega ne bi bilo treba. Mogoče res. Ampak sam, ko sem gledal omenjeni prispevek na Vesti, nisem mogel verjeti, da imamo v Sloveniji znanstvenike, ki so sposobni neko temo javnosti skomunicirati na tako posrečen (to je iskriv in razumljiv) način. Hej, jaz bi si želel, da bi bil razlog v barvah! A ni to romantično? A ne ljudje postajajo astrofiziki, ker so številne noči gledali v zvezde?

No, zdaj sem velik, nisem klimatolog, ne statistik in ne fizik, pač pa oblikovalec in oblikujem črkovne vrste, fonte po domače. Ko o tem razlagam drugim imam samo eno možnost, da jih po petih minutah ne spravim v večno spanje. In jaz … je še nisem odkril. Zato se me izogibajte.

Težko dojamemo, da se bodo otroci, ki se danes šolajo v osnovni šoli upokojili po letu 2060. Nihče ne more vedeti, kako bo svet izgledal takrat. Še tega ne vemo, kako bo svet izgledal čez deset let. Če samo pomislimo, da nas je pred dobrimi desetimi leti še večina hodila po svetu brez mobilnih telefonov, internet je uprabljala peščica ljudi in praktično nihče ga ni uporabljal tako, kot se uporablja danes …
A kljub temu se otroci izobražujejo za tisti čas z videnjem sveta, kot ga poznamo danes. Večina šol (ali šolskih sistemov) še vedno temelji na faktografskem poučevanju, poudarek je na pomnjenju in postopkih, ne pa na kreativnosti, ki človeku omogoči, da se bolje znajde ob nepredvidljivi situaciji.
Generacije učencev so se učile, da je zemlja ravna, generacije učencev so se učile, da ima osončje devet planetov. Generacije učencev so bile slabo ocenjene, če so se “zmotile” in v preizkusu znanja zapisale, da je planetov osem.
In nenazadnje so človeka, ki je s pomočjo svojega kreativnega duha dokazal, da je zemlja okrogla, dosmrtno preganjali.

Otroci se ne bojijo, da bi počeli stvari narobe. Zavoljo radovednosti bodo razstavili marsikatero igračo, potacali stanovanje z blatnimi čevlji in ponavljali kletvice, ker izzovejo zabavne in nenavadne reakcije. Če nečesa ne vedo, si lahko zelo hitro izmislijo (včasih precej zabavne) odgovore.
Še zdaj se spominjam, da sem v otroštvu moral uničiti marsikatero igračo, da sem končno na neki točki lahko popravil praktično vsako. Še tiste, ki niso bile moje in sem jih videl prvič.

Moral sem najprej početi stvari “narobe”, šele nato sem lahko naredil prav.

Nato otrok pride v šolo in ko se moti, dobi slabo oceno. Nato se zmoti še enkrat in še enkrat in že je stigmatiziran kot slab učenec ali huje, kot slab človek. Šolski sistem otroke nauči, da je motiti se slabo - napake kaznuje s slabo oceno. Skozi leta sistematičnega učenja na tak način končno odrastemo v ljudi, ki se bojijo motiti se in početi stvari narobe. Zato jih raje ne počnemo.

Kreativnost je prva, ki trpi. Ker je najmanj predvidljiva, težko merljiva in ker ustvarja rezultate, ki niso vedno v skladu s konvencijami. Pravzaprav so najbolj kreativne rešitve izrazito v nasprotju s konvenciami, šolski sistem pa “meri” prav znanje teh.

Šola je zastavljena tako, da ceni predvsem dejavnost razuma in spomina. Največji poudarek v šoli je prav na predmetih, ki koristijo te dve komponenti mišljenja. Predmeti kot so matematika, fizika, jeziki, zgodovina ipd. so daleč višje cenjeni kot predmeti, kjer je kreativnost domača. Pa da ne bo pomote - tudi v matematiki, fiziki, jezikih … je človek lahko izjemno kreativen. Večina šolskih sistemov pa te predmete ne ceni zaradi kreativnega potenciala - sicer bi enakovredno cenila umetniške predmete in prej naštete poučevala drugače, ne faktografsko in postopkovno, pač pa raziskovalno. V raziskovanju so napake zaželjene, ker so enako ali celo bolj poučne (pa ne mislim zgolj na primere, kot so antibiotiki, ki so bili odkriti z napako).
Dejstvo je, da je šola vedno delovala kot selekcija, zato je bilo potrebno rezultate meriti.
Kakšen nesmisel! Koliko briljantnih umov je prepričanih, da niso dobri zato, ker področja, kjer blestijo, v šoli niso cenjena!
Koliko “nemirnih” otrok obvelja za problematične, ker se od njih pričakuje, da bodo mirovali. Ti “nemirneži” so velikokrat izjemno kreativni prav ko so v gibanju, za mišljenje ne potrebujejo mir, pač pa akcijo. Šole pa jih pošlejo k psihologom, ki jim predpišejo pomirjevala. Zavoljo sistema.
Koliko dislektičnih otrok se s težavo prebija skozi šolo zaradi preprostega razloga, ker jim disleksija onemogoča doseganje rigidno postavljenih kriterijev. Vsak dislektik je potencialen veleum (no - vsak otrok je potencialen veleum). Tale “motnja” jih namreč prisili v intenzivnejšo miselno dejavnost, ker se morajo standardnim situacijam prilagajati na nestandarden, nekonvencionalen, kreativen način. In vendar v primerih, ko npr. ne morejo pravilno pisati obveljajo za slabe učence (ravno v primeru disleksije se stvari v šolskem sistemu k sreči razvijajo).
Šola otroke izobrazi ven iz kreativnosti.

V Ugandi so ljudje izjemno nekreativni. Če podam samo primer: Ob jezeru Bunyonyi ljudje pitno vodo zajemajo iz jezera. Ker zelo redki znajo plavati dokaj pogosto kdo utone, običajno otroci.
Prav nikjer še nisem videl, da bi kdo izdelal kakršenkoli pripomoček, ki bi olajšal zajemanje vode iz jezera. Ne pomola, ne doma izdelane črpalke, nič. Tukaj delajo samo to, kar znajo.
A ni bilo vedno tako. Če pogledam predkolonijalne čase, so ljudje pri svojih vsakodnevnih opravilih uporabljali nadvse zanimive rešitve.

Video.

Nato so prišli Angleži s šolo. In danes lahko v ugandskih šolah dejansko spremljaš angleški šolski sistem devetnajstega stoletja.
Učenje na pamet. Vsakršno odstopanje od tega pomeni stigmatizacijo.
Zanimivo pri tem je, da lahko pri predšolskih otrocih opaziš izjemno kreativnost v igri. Včasih me preseneča navihanost okoliških otrok. Nato pogledam srednješolce. Popolni roboti. Nikoli ne mislijo vnaprej, ob problemih se jim bodisi izognejo, bodisi naredijo tako, kot znajo. Nikoli ne preučijo naloge in nikoli ne pogledajo širše slike. Čakajo navodila in nikoli ne naredijo nič sami od sebe.

Od tod ideja o eksperimentu. Kreativni hiši.
Ali je možno z prostorom, kjer je vse postavljeno na način, da zbuja radovednost doseči to, da se otroci skozi šolski sistem ne odtujijo od radovednosti in želje po raziskovanju? Prav radovednost najbolj napaja kreativnost …
V Srcu bi torej postavili hišo, polno skrivnih prehodov, predorov, zanimivih mehanskih in elektronskih naprav, glasbil, barv, teleskopov, periskopov, dvigal in še in še skrivnostnih in intrigantnih dražljajev.
Varno zavetje pred ukalupljenjem uma. Kraj, ki za otroke ostane vez z njihovo kreativnostjo in zavetje pred enoumjem skozi šolski proces.

Idejo smo predebatirali in sklenili, da jo kaže razvijati.
Pri tem je le en problem. Denar.

Ali pač ne? Mogoče lahko pomaga Beli konj?