Večkrat se mi zgodi, da v trgovini zavrnem plastično vrečko, si nakupljeno nerodno naložim v naročje in upam, da se vame nihče ne zaleti na poti do doma. Prodajalke in prodajalci praviloma čudno, če ne celo grdo gledajo in mi hočejo na vso silo podtakniti tisto plastično vrečko ali dve. Včasih celo za dva manjša izdelka. Plastične vrečke delijo skoraj tako, kot bi se jih radi znebili.
V slovenskem prostoru smo kot običajno daleč za kačami, še dodatno pa se danes ustvarja prepad med internetnimi generacijami in ostalimi. Danes ni možno več reči, da v Slovenijo informacije pač pridejo kasneje. Sam, kot uporabnik interneta predvsem v informativne in učne namene, lahko rečem, da nihče, ki ima danes vsaj modem, ni več prikrajšan za aktualnost kakršnekoli svetovne informacije. O ekologiji se na internetu resno razpravlja že več let, preden je Al Gore posnel svoj film.
Upam, da komu ne delam prevelike krivice; predvidevam pa, da tako delavci za blagajnami in njihovi šefi, internet ne poznajo dlje od e-pošte in ozkega spektra spletnih strani, ki se s takšnimi vprašanji ne ubadajo. Če internet sploh uporabljajo, seveda. Njihove reakcije popolnoma razumem.

Vrečke večinoma zavračam že odkar sem se po dokumentarcu Neprijetna resnica podrobneje poučil o tematiki. Al Gore je v svojem filmu opisal samo probleme, ki so v vrhu ledene gore, problemov je seveda neprimerno več. Eden od teh so odpadki, oz. problem kombinacije vložek energije / trajanje uporabnosti / razgradljivost v okolju / posledice.
Številne države že prepovedujejo plastične vrečke (kar nekaj afriških in azijskih), nekatere te pametno obdavčujejo (Irska). Pri tem pa se je pojavil problem zamenjave. Ljudje, vključno z mano, pač nismo tako disciplinirani, da bi s seboj vedno nosili platneno vrečo. Jaz si stvari naložim v naročje, sicer pa je nevaren trend po svetu vračanje papirnatih vrečk, ki so energijsko neprimerno bolj potratne in v fazi proizvodnje zelo onesnažujejo okolje.

Washington Post je objavil odlično primerjavo energijske potratnosti izdelave plastičnih in papirnatih vrečk.

Pri tem človek ne more mimo tega, da se ne bi ozrl po svoji sobi ali pisarni in ugotovil, da z uporabo papirja nismo niti malo varčni. Pomislimo samo na vsakodnevni časopis, ki je sicer res tiskan na recikliran papir, vendar pa je vsak recikliran papir, ki je cenejši od nerecikliranega, energijsko veliko bolj potraten in je njegova izdelava ekološka katastrofa že sama po sebi. Kogar zanima, ta naj si sam preračuna, koliko tega papirja je potrebnega za enodnevno naklado večjega dnevnega časopisa z 88.000 izvodi in štirideset stranmi. Zdaj pa si predstavljajmo enodnevno naklado za cel svet.

Mimogrede, o samih odpadkih je vredno opozoriti še na eno strahotno dejstvo:



Tako je, tisti dve sivi površini sta ogromna otoka odpadkov, večja od ZDA, ki plavata v Pacifiškem oceanu. To ni kakšna šala, pač pa strahotna resnica. Več o tem Independent.