Večkrat se mi zgodi, da v trgovini zavrnem plastično vrečko, si nakupljeno nerodno naložim v naročje in upam, da se vame nihče ne zaleti na poti do doma. Prodajalke in prodajalci praviloma čudno, če ne celo grdo gledajo in mi hočejo na vso silo podtakniti tisto plastično vrečko ali dve. Včasih celo za dva manjša izdelka. Plastične vrečke delijo skoraj tako, kot bi se jih radi znebili.
V slovenskem prostoru smo kot običajno daleč za kačami, še dodatno pa se danes ustvarja prepad med internetnimi generacijami in ostalimi. Danes ni možno več reči, da v Slovenijo informacije pač pridejo kasneje. Sam, kot uporabnik interneta predvsem v informativne in učne namene, lahko rečem, da nihče, ki ima danes vsaj modem, ni več prikrajšan za aktualnost kakršnekoli svetovne informacije. O ekologiji se na internetu resno razpravlja že več let, preden je Al Gore posnel svoj film.
Upam, da komu ne delam prevelike krivice; predvidevam pa, da tako delavci za blagajnami in njihovi šefi, internet ne poznajo dlje od e-pošte in ozkega spektra spletnih strani, ki se s takšnimi vprašanji ne ubadajo. Če internet sploh uporabljajo, seveda. Njihove reakcije popolnoma razumem.

Vrečke večinoma zavračam že odkar sem se po dokumentarcu Neprijetna resnica podrobneje poučil o tematiki. Al Gore je v svojem filmu opisal samo probleme, ki so v vrhu ledene gore, problemov je seveda neprimerno več. Eden od teh so odpadki, oz. problem kombinacije vložek energije / trajanje uporabnosti / razgradljivost v okolju / posledice.
Številne države že prepovedujejo plastične vrečke (kar nekaj afriških in azijskih), nekatere te pametno obdavčujejo (Irska). Pri tem pa se je pojavil problem zamenjave. Ljudje, vključno z mano, pač nismo tako disciplinirani, da bi s seboj vedno nosili platneno vrečo. Jaz si stvari naložim v naročje, sicer pa je nevaren trend po svetu vračanje papirnatih vrečk, ki so energijsko neprimerno bolj potratne in v fazi proizvodnje zelo onesnažujejo okolje.

Washington Post je objavil odlično primerjavo energijske potratnosti izdelave plastičnih in papirnatih vrečk.

Pri tem človek ne more mimo tega, da se ne bi ozrl po svoji sobi ali pisarni in ugotovil, da z uporabo papirja nismo niti malo varčni. Pomislimo samo na vsakodnevni časopis, ki je sicer res tiskan na recikliran papir, vendar pa je vsak recikliran papir, ki je cenejši od nerecikliranega, energijsko veliko bolj potraten in je njegova izdelava ekološka katastrofa že sama po sebi. Kogar zanima, ta naj si sam preračuna, koliko tega papirja je potrebnega za enodnevno naklado večjega dnevnega časopisa z 88.000 izvodi in štirideset stranmi. Zdaj pa si predstavljajmo enodnevno naklado za cel svet.

Mimogrede, o samih odpadkih je vredno opozoriti še na eno strahotno dejstvo:



Tako je, tisti dve sivi površini sta ogromna otoka odpadkov, večja od ZDA, ki plavata v Pacifiškem oceanu. To ni kakšna šala, pač pa strahotna resnica. Več o tem Independent.

Že od druge svetovne vojne, se ob ameriških akcijah po svetu zbirajo takšni in drugačni dokazi spornega ravnanja. Ti nikoli ne dosežejo mainstream medijev in jih je običajno potrebno iskati na obskurnih anarhističnih straneh, ali pa zaupati raziskovanju nekaterih uglednih kritikov ameriškega delovanja z Chomskijem na čelu.Zadnje čase se zdi, da se trdi dokazi vendarle pojavljajo tudi v medijih in so dostopni širši javnosti. Sam kot enega takih dokazov jemljem tudi zadnji škandal, povezan s slovensko diplomacijo. Vsak v dokumentu, ki je prišel v javnost, najde svoje zanimive in najpomembnejše točke. Zame je to tisti del, ki govori o pretentanju Rusije, kjer ZDA predlagajo taktiko razglasitve samostojnosti Kosova v nedeljo, s čimer bi Rusom onemogočili takojšen sklic seje Varnostnega sveta Združenih narodov, in bi samostojnost že potrdilo dovolj držav. Saj vem, takoj me bo kdo označil za naivnega … Pa vendar dokument dokazuje zahrbtno, zlonamerno ravnanje ZDA, o čemer se običajno bolj kot ne špekulira, špekulacija pa pač nima nobene teže. Za svoje lastne interese so pripravljeni žrtvovati tako dobre odnose s pomembnimi mednarodnimi sogovorniki, še huje pa je, da se odkrito ne zmenijo za mehanizme, ki so se uveljavili znotraj Združenih narodov. Da spomnim - te mehanizme - pravzaprav Združene narode so države ustanovile zato, da se ne bi ponovile tragedije, kot je bila druga svetovna vojna.ZDA se je ZN izneverila že velikokrat, zadnjo epizodo bolj ali manj vsi smatrajo kot minorni incident. Ni pa minoren incident ameriška invazija in okupacija Iraka. Takrat, da bi ZDA dobile podporo ZN, je Colin Powel tej predložil lažne dokaze o obstoju orožja za množično uničevanje. Tudi takrat je bila v zgodbo vpletena Slovenija in z nespametnimi potezami zunanjega ministra podpisala podporno Vilensko izjavo, s katero smo postali podporniki ilegalne okupacije in sokrivci za smrti skoraj sto tisoč Iračanov. Danes so te laži popisane.Omenjeni zunanji minister pa še vedno rokuje z rusko ruleto. 

Tistim, ki Lennonu očitajo, da je uničil Beatlese, ne dam prav. Njegovo življenje javne osebnosti je dobilo smisel šele, ko je z Yoko Ono začel promovirati mir in ljudi učiti, da oblast niso oblastniki, pač pa ljudje, ki oblastnike volijo. Na kratko.

Spomnim se domišljije v otroštvu, ki jo je bogato napajalo vse povezano z vesoljem. Knjige o vesoljskih misijah, neznanih letečih predmetih in daljnih planetih. V naivnosti sem v vsem tem videl nekakšno samoumevnost. Zdelo se mi je popolnoma običajno, da ne rečem logično, da so ljudje korakali po vesolju, sonde letele izven sončnega sistema, ogromna “letala” pa pristajala na vesoljskih postajah. Trdno sem verjel, da bodo potovanja ogromnih vesoljskih ladij v širne daljave vesolja stvar bližnje prihodnosti in da bom sam del te.
Seveda, vsak otrok odraste in spozna svet, naivnost se umakne in prepusti vodenje razumu. Ali pa je to izginjanje vesoljske naivnosti, zgolj posledica novejšega časa? V mojem otroštvu se je vesoljska tekma že nekoliko polegla, vendar so bile vesoljske misije kljub temu stvar vsakdana. Še vedno so ljudem dajale upanje. Sliši se smešno, ampak mislim, da je bilo to upanje upanje o boljšem svetu. Zemlja nekako ni bila več tako “tesna”, vesoljske misije, čeprav večinoma Ameriške, pa so bile dejanja človeštva. Mi in oni smo v vesolju postali mi.
Po neslutenih fascinacijah prvega človeka v vesolju, prvega človeka na luni, vesoljske postaje in fotografijah zemlje, ki so nam pokazale perspektivo, ob kateri nihče ni vedel, ali je to kar čuti vzhičenost, strah, veselje, tesnoba … je naenkrat vse utihnilo. Vesoljskim programom so manjšali proračune, zgodile so se nesreče, vesolske sanje so se umaknile streznitvi in kasneje skepsi, da bo človek prišel vsaj do Marsa, če že do Alphe Centauri ne. Nedavna misija Pathfinder je res bila nova prelomnica, a nesrečno osamljena in kmalu pozabljena.
Ko sem bil majhen, mi je sapo vzela fotografija Zemljinega vzhajanja na Luni. Ko sem starejši o vesolju razmišljal poglobljeno, je name sapojemajoč vtis naredila fotografija Zemlje s sonde, ki je zapuščala sončni sistem. Sapo vzela zato, ker je na nekakšen surov način pokazala meni ogromno Zemljo, drobceno, samotno in nebogljeno v vesolju. In tako sem se ob tem počutil sam.
Danes mi je resnično, ne zgolj v prispodobi, sapo vzela fotografija, ki jo je nedavno posnela sonda Cassini. Tako očitne stvari, kot je Saturnov sončni mrk, si preprosto nikoli nisem predstavljal.
Če bi izbral najlepšo stvar, kar sem jih videl v življenju, bi izbral sončni mrk. Nikoli ga ne bom pozabil, slika je živo vtisnjena v spomin. Ob primerjanju spodnje slike s slikami sončnega mrka pa si ne morem kaj, da ne bi ponovno sanjaril, kako bom nekega dne stal v vesoljskem plovilu in si naslednji prizor ogledoval z lastnimi očmi:

Mogoče tega ne bom dočakal, ampak verjamem, da nekdo bo. In zanje sem resnično vesel.

Nepozabna nostalgija.

Vodilna grafična oblikovalka Paula Scher s Pentagrama je za Condé Nast Traveler oblikovala grafično podobo Slovenije. Za razliko od sporne podobe agencije Nuit, je Scherova v projektu takorekoč “za zabavo” uspela rešiti vsaj dva problema več: vsakemu vsaj kanček geografsko pismenemu človeku je omogočila, da natančno ve, kje se Slovenija nahaja:

In že banalno očitno besedo “love” v imenu Slovenije izkoristila za bolj posrečeno in po mojem mnenju ustreznejšo označbo Slovenije: S’lovely.
Slovenijo čutimo (I feel Slovenia) zgolj tisti, ki jo poznamo. Tisti, ki je ne, jim to domnevno “čutenje” ne pove nič. S’lovely po drugi strani informira, in to dokaj iskreno. Majhna, zelena, z dobro hrano, prijaznimi ljudmi … prikupna je.

Več - Pentagram blog.

Randy Pausch je izjemen profesor Univerze Carnegie Mellon. Pred kratkim je v sklopu predavanj, imenovanih “Zadnje javno predavanje” (Govorci morajo pripraviti predavanje, ki ustreza navodilu “kakšno bi bilo vaše predavanje, če bi bilo zadnje v vašem življenju”), imel svoj zadnji nastop. Le da za razliko od običajnih govorcev, profesor Pausch dejansko umira zaradi terminalne oblike raka.

Rezultat je nepozabno, uro in pol trajajoče predavanje, ki te uklene na stol in ne pusti ravnodušnega.

P.S.: Tisti, ki trenutno nimate časa za ogled predavanja si ga, res toplo priporočam, vzamite.

Najprej sem videl prispevek na Vesti, v katerem govori dr. Jana Kolar.

Nekaj dni njen komentar, prav tako na Vesti:

Da se za znanstvenika ne spodobi poenostavljanje oz. pojavljanje v medijih je prepričanje, ki po mojem mnenju dela veliko škodo vsem ljudem. Niti ne mislim toliko znanstvenikom in znanosti, pač pa ljudem, ki se z znanostjo ne (še ne) ukvarjamo. Znanost je zelo zanimiva in mislim, da to mišljenje bolj ali manj delimo vsi. Razumemo pa znanosti ne. In ko poslušamo znanstvenike, ki javnosti sporočajo kaj počnejo in to naredijo skoraj tako, kot bi predavali študentom dotične veje raziskovanja, hitro dobimo občutek, da je ta “vreča znanja”, ki je potrebna za to, da razumemo zakaj je nekaj tako, kot je, prevelika. Breme grozeče vreče je prhudo in duši, zato se ji izognemo in raje ne vemo.
Kar ti znanstveniki včasih ne razumejo je, da “navaden človek” pač ne more imeti vsega znanja, ki ga imajo sami in da je kot učenje vsake stvari, potrebno začeti z majhnimi koraki. Shiranega človeka ne smeš nahraniti s pojedino, želodec se bo uprl. In poleg tega, da zdaj shiranec ni nič bolj nahranjen, v njem ustvariš še strah, kako bo, ko bo naslednjič zaužil hrano.

Strokovnjaki morajo biti strokovni, znanstveniki znanstveni, pravijo. Ampak kdo bo pa ljudem razložil? Kdo bo ljudem vrgel tisto prvo žogo, ki jih bo pritegnila k igri? Sam še danes ne poznam vseh pravil nogometa, žogo pa vseeno včasih rad brcnem. Če bi nekdo od mene pričakoval, da se bom najprej napiflal pravila, šele nato dobim žogo, bi se obrnil in šel početi kaj drugega. Na začetku mi je pač zanimivo zgolj “guncanje” žoge. Če se vname strast, se bom sam pozanimal za ostalo.

Posploševanje je prav to: podajanje prve žoge. Sledi zabava. Ko se nekje zabavamo, se vnamejo strasti.

Sam sem imel dolgo časa predstavo, da je statistika ena najbolj dolgočasnih stvari na svetu. Predvidevam da zato, ker sem bolj vizualen tip in mi številke v tabelah povzročijo vrtenje v glavi. Groza.
Ampak to je klasična statistika. Je že kdo videl predavanja Hansa Roslinga na konferenci TED?
Ko bom velik, bom statistik!

Al Gore res da ni znanstvenik, vendar nekdo mu je vendarle moral “prišepetavati” vse tiste podatke, ko je spravil skupaj Neprijetno resnico. Iz solate podatkov klimatologov, ki si jih v nobenem primeru nisem znal interpretirati in razumeti, mi po ogledu Neprijetne resnice ni zgolj nekoliko bolj jasno - celo strah me je! In noben skeptik me še ni prepričal, da je Gorov material nakladanje. O scenariju zalivskega toka sem bral že pred nekaj leti, ko ga je predstavila ena od ameriških agencij, spomin me tukaj zapušča, ampak mislim da CIA. Zanimivo, ja, če se koncentracija slane vode zaradi nenadnega vpada sladke vode na tistem območju zmanjša, se tok prekine. To lahko povzroči ledeno dobo. Prav. Zares pa sem mravljince dobil šele takrat, ko sem v filmu zagledal kako Evropa ob takšnem dogodku postane mrzlo modra. Prej, si tega nisem predstavljal. Da bi sam sklepal sem premalo podkovan.
Ko bom velik bom klimatolog.

In Richard Feynman. Ko sem prvič videl intervju The Pleasure Of Finding Things Out sem takoj, takoj! šel poizvedovati, kje bi ga lahko poslušal v živo. No, takoj sem tudi odkril, da sem zamudil čas. K sreči pa sem videl vsaj intervju in brez pretiravanja lahko povem, da je to najbolj inspirativen filmček, kar sem jih kdaj videl.
Ampak res, ko bom velik, bom fizik!

Vsaj prvi in tretji primer sta malodane dokaz, da je to modrovanje, kaj se spodobi in kaj ne, brezvezno. Vsaj dokler ne bo eden od teh, ki to “dostojnost” zagovarjajo, večji znanstvenik od Feynmana.
Moje skromno mnenje je, da je takšno prepričanje zgolj posledica nemoči ali celo nezainteresiranosti znanstvenikov, da bi se naučili učinkovitega komuniciranja svoje snovi ljudem, ki nimajo nobene znanstvene podlage (a so, hudiča, bodoči znanstveniki, podporniki, decisionmakerji). Učinkovito komuniciranje je redka veščina in predvsem JE veščina. Potrebno se je naučiti, prakticirati, izpiliti. Pri tem pa seveda izpasti totalen začetnik, kar razumem, za znanstvenika, ki naj bi bil avtoriteta, ni lahko.

Je pa (domnevni) spodrsljaj tipa “ker je v tej cerkvi veliko barv” mogoče ravno takšen pojav. Ali pa tudi ne. Dr. Kolarjeva pravi, da ji tega ne bi bilo treba. Mogoče res. Ampak sam, ko sem gledal omenjeni prispevek na Vesti, nisem mogel verjeti, da imamo v Sloveniji znanstvenike, ki so sposobni neko temo javnosti skomunicirati na tako posrečen (to je iskriv in razumljiv) način. Hej, jaz bi si želel, da bi bil razlog v barvah! A ni to romantično? A ne ljudje postajajo astrofiziki, ker so številne noči gledali v zvezde?

No, zdaj sem velik, nisem klimatolog, ne statistik in ne fizik, pač pa oblikovalec in oblikujem črkovne vrste, fonte po domače. Ko o tem razlagam drugim imam samo eno možnost, da jih po petih minutah ne spravim v večno spanje. In jaz … je še nisem odkril. Zato se me izogibajte.

“To live is to learn to forget.” -Descartes

Lastnik si je ogledoval dokumentacijo z mrkim obrazom. Kontrast med njim in med “brand managerjem”, ki ga je povabil s seboj je bil absoluten. Slednjemu se je za razliko od lastnika smejalo od zadovoljstva in po polovici prezentacije se na ves glas začne režati tudi lastnik: “A konjska glava je!? Hahaha, nisem opazil! Hahaha, kupljeno, kupljeno!”

… Čakaj, da slišiš ceno …

Med telefonskim pogovorom, ki ga je med tem opravljal lastnik mi omenjeni brand manager že ponuja službo - premisli se, ko mu povem, da sprejmem, če plača po evropskih cenah (Kaj pa naj? Se preselim sem?)

Sestanek je bil zadnji dan mojega obiska Ugande ob 11h. Letalo sem imel čez 12h. Pred sestankom sem se z Miho posvetoval, kolikšna naj bi bila cena. Dogovorila sva se za ugandske razmere (gospodarstva, ne običajnih ljudi) razumno ceno. Ta naj bi pokrila mojo letalsko karto, da se vrnem v Ugando projekt izpeljati, ostalo prepustim Edirisi za projekte in … seveda! Kreativna hiša! Tako postanemo veliko manj odvisni od zbiranja denarja.

Lasnik konča pogovor in vpraša. Koliko?
15.000.000 uganskih šilingov (cca. 1,5 milijona tolarjev). Z Miho sva se zmenila za 10, a sem se v točno tistem trenutku premislil in zvišal.
Tišina.
“To je veliko denarja,” reče lastnik, med tem ko g. “brand manager” zadržuje sapo (iz njega se nekoliko norčujem, ker ima podjetje za upravljanje brandov, a niti enega oblikovalca - njegovo ime je Henry).
“Je.”
Tišina.
“10 milijonov, hotel žal več ne zmore.”
“15. Ni debate. Že tako je nižja od običajne cene”
Tišina.
Videl sem nejevoljo in ker kljub vsemu nisem hotel, da bi projekt propadel, sem mu začel razlagati in pojasnjevati, zakaj toliko - od specifikacij, do tega, da je v ceno vključena letalska karta in stoški nadziranja izvedbe. Ne spomnim se ne zakaj, ne v kakšnem kontekstu, a omenil sem mimogrede tudi to, da gre 10 milijonov pravzaprav za ugandske otroke preko programov Edirise in da od projekta sam ne bom imel profita.
Takrat se lastnik razneži … in sprejme! Ponudi mi roko in zagotovi, da bo denar kar osebno založil in da mu bo hotel naknadno povrnil.

Kasneje, ko se odpravljam, prizna, da je že hotel zavrniti, a se je zaradi tega premislil.

Fiju!